os-cerknica.siPomlad na severni polobli in jesen na južni polobli se začneta na dan marčevskega enakonočja. Začetek pomladi ali jeseni je vsako leto definiran z lego Sonca. Ko se to pri svojem navideznem gibanju na nebu znajde v ravnini nebesnega ekvatorja, nastopi pomlad. Takrat je noč na celotni Zemlji približno enako dolga dnevu, zato govorimo o enakonočju.
Spomladansko enakonočju je letos nastopilo 20. marca 21:58.
Ob nastopu pomladi in svetovnem dnevu poezije (21. marec) so učenci pisali pesmi in razmišljali. Preberite si nekaj pesmi in razmišljanj naših učenk iz 9. razreda.
Aleša Debevec: NAŠA SMREKA
Tam nekje je smreka vzklila,
nevihta dobro jo zalila.
Raste tja v višave,
simbol prelepe slovenske je narave.
Nikjer drugje ni smreke take,
nikjer drugje ji ni enake.
Po videzu mogoče že,
a našo začutiš že miže.
Vonj ima po svobodi
in slovenski dobroti,
čeprav izginja že dobrota,
saj pravimo, da je sirota.
Zavistnost jo premaguje,
zloba, srd jo ovijuje.
Če zlo nas premaga,
po tebi bo posegla ostra žaga.
Zdaj si še zelena,
a potem ne boš več taka,
prekrila tebe bo le smrtna črna,
dobrotnika ne bo več za junaka.
O, ti naš zeleni angel,
varuj nas pred vsem hudim,
odpri oči vsem budnim.
Senca bodi za vse junake ter rojake.
Naj te gorski zrak boža,
da lepa in mlada boš kot roža.
Bodi učiteljica vsem ostalim,
tudi padlim,
ki podlegli so že hudobi,
ter zavistnosti oddanim.
S svojim telesom ogenj vžgi
ter zlo nemirno požgi.
Gori, gori naj slovenska zavistnost!
Gori, gori naj naša nepristnost.
Naj poslednji plamen do tal pogori!
Naj svoboda in dobrota v domovini ponovno zagori!
Če zbodem ob iglico se tvojo in modra kri priteče,
nežno po prstu steče,
takrat bom še verjel,
da dobro še ni postalo pepel.
ČERNOBIL
Odhajam v Černobil,
kjer zgodila se je katastrofa,
zaradi katere marsikdo življenje je izgubil.
Hodim …
Nikjer žive duše …
Še vedno smrt lebdi nad mestom …
Vendar–kaj je sploh smrt?
Ko litri krvi iztečejo iz telesa?
Ko voda zalije pljuča?
Ko srce neha biti in negibno obležiš?
Ta trenutek si tu, v naslednjem te več ni.
Ali pa je, ko se ti svet sesuje?
Ko ne veš, kako naprej?
Ko ne čutiš ljubezni, sreče, veselja?
Ko si tu, a veš, da ne pripadaš sem –
Zaradi černobilske nesreče,
marsikdo ni več občutil sreče.
Zaradi černobilske nesreče,
se je razširilo sevanje
in prišlo je do marsikatere mutacije.
Katarina Matičič: POPOTOVANJE
Kdo sem? Kaj sem?
Ta vprašanja si pogosto postavljam.
Jaz sem popotnica, sem kot veter, ki pozna vsak kotiček tega skrivnostnega, a lepega mesta. Čeprav me ljudje ne opazijo, sem tu, med njimi, ob tebi. Seveda imam sanje, a za zdaj so to lahko le sanje. Želim si potovati. Nimam denarja. Sanjam. Vsako noč ležim na strehi in sanjam. Le tako lahko potujem.
Sprva se ne zavem, kje sem. Nato zagledam prostor, ki začenja dobivati obliko, zvoke …
Stojim v nabito polni čakalnici tujcev. Vsi govorijo različne jezike. Ne razločim vseh. Iz zvočnika pritajeno zapiska in začnemo se premikati. Kam gremo? Ne vemo. Pot je neznanka. Je to pot v nesrečo? Ali pot v svobodo?
Kmalu se zavem, da sedim na usnjenem belem sedežu, a ob meni ni nikogar. V daljavi zaslišim kovinski glas, ki bi lahko bil pilotov, vendar je vse nejasno, kot koprena mi leži preko oči in ušes. Zaprem oči. Zaspim.
Ko se prebudim, sonce že sije. Zagledam prelepo jutranjo svetlobo. Kmalu pristanemo. Iz letala me noge kar same ponesejo proti svežemu zraku.
Takrat se zgodi. Odgrne se koprena, ki mi je prej prekrivala oči. Razlijejo se barve, cela paleta se sestavi. Ugledam prelepo rusko pokrajino in od veselja zajočem. Tako lepe dežele, kot je Rusija, ni na svetu. V naslednjem hipu sem v mestnem vrvežu, obkrožena z množico pisanih obrazov. V daljavi se svetlika pisana čebulnata streha. Pozorna sem na jezik, ki me obkroža. Prepoznam posamezne besede, melodijo. V trenutku se mi vse slike sestavijo. V Moskvi sem.
V realnost se vrnem šele ob pisku lokomotive. Zavem se, da je že pozno. V mislih se poslovim od lokomotive, ki pelje v neznano. Želim si, da bi njena pot vodila v Moskvo.
