ZAKLJUČNA PRIREDITEV 20. IN 21. APRILA V KULTURNEM DOMU V CERKNICI
Z zaključnimi prireditvami ( 20. in 21. aprila 2010 v Kulturnem domu v Cerknici, tri predstave dopoldne za učence in učitelje OŠ Cerknica in podružnice Begunje in zadnja predstava 21. aprila ob 18. uri za povabljene goste ), se je Projekt Lojze Perko zaključil.
Vsebina ( scenarij ) zaključne prireditve je temeljila na pripovedovanih in igranih prizorih iz življenja Lojzeta Perka s hkratno multivizijo reproduciranih likovnih tega umetnika, reproduciranih likovnih del naših učencev, narejenih pri urah likovne vzgoje v okviru tega projekta ter slikovni prikaz ostalih dejavnost ob tem projektu ( miselni vzorec in stenska slika v avli šole, obiski likovnih umetnikov, intervjuji, medijska pokritost projekta … ). Multivizijo je ob sodelovanju z Milanom Vošankom pripravil Jure Mele.
Osnovno verzijo scenarija za prireditev je napisal Milan Vošank, z dodatki in popravki je sodelovala Mateja Ovsec, kasneje pa tudi zunanja sodelavka Katarina Braniselj. Milan Vošank in Mateja Ovsec ( sodelovala je tudi Tanja Jenko s pripravo plesnih točk ) sta prireditev tudi režijsko pripravila ( M. Vošank je poskrbel še za scenografijo ob tehnični pomoči hišnikov naše šole ter delavcev Kulturnega doma ).
Zaključno prireditev so oblikovali: povezovalka Katarina Braniselj, kot zunanja sodelavka pianistka Andreja Lekše, harmonikaša, zunanja sodelavca, učenca OŠ Rakek, Franci Popit in Urban Malc, ter igralci, učenci naše šole: igralka 1. Tamara Unetič, igralka 2. Zala Dolničar, igralka 3. Sara Guzelj, „slikar Lojze Perko“ Jan Kebe, „slikar Slavc Mikše“ Timotej Obreza, „natakarica“ Maja Simič, gost 1. in „slikar“ Aljaž Bavec in gost 2. Jaka Mele.
Hkrati z zaključno prireditvijo so izšle Žabice, glasilo OŠ NO Cerknica, tokrat vsebinsko posvečene projektu L. Perko. Mentorica glasila ( s sodelavci učitelji razredne in predmetne stopnje in učenci novinarskega krožka ) je bila Alenka Kolšek Puklavec.
Ob zaključni prireditvi je izšel v izdaji OŠ NO Cerknica tudi zbornik Ob 100-letnici rojstva L. Perka, „Lojze Perko in njegov čas 1909-2009“. Vsebina zbornika so intervjuji z ljudmi, ki so umetnika osebno poznali in intevjuji z likovnimi umetniki, ki so v okviru likovnih delavnic – spoznavnih razgovorov, obiskali našo matično šolo ter podružnici. Gradivo za zbornik sta zbrali ob sodelovanju skupine učencev naše šole ( naslovnico je oblikoval Nejc Dolničar ) Iva Joželj in Maja Milavec. Gradivo je strokovno obdelala in tudi lektorirala ( lektorica še Daša J. Kranjc ) Katarina Braniselj, za oblikovanje je ob sodelovanju Ive Joželj poskrbela Mojca L. Meharich.
Po zaključni prireditvi se je končalo tudi oblikovanje spletne strani naše šole o tem projektu ter oblikovanje miselnega vzorca v avli šole ter na podružnicah.
Naj zaključim to poročilo z osebnim mnenjem, da smo Projekt Lojze Perko uspešno zaključili ter na ta način ob 100-letnici rojstva, dostojno počastili spomin na človeka, akademskega slikarja, likovnega poeta slovenske in predvsem notranjske krajine.
Zapisal: Milan Vošank
UVODNO BESEDILO VODJE PROJEKTA IN ZAKLJUČNE MISLI RAVNATELJICE IZ ZBORNIKA
„NIKAR SE NE TRUDITE TAKO, SAJ JE ŽE PERKO VSE NAMALAL ...“
Lojze Perko, akademski slikar, likovni poet slovenske in predvsem notranjske krajine; umetnik, ki je skozi risbo, akvarel in oljno slikarstvo svojemu občestvu občuteno približal krajino ob Cerkniškem jezeru ter pod Snežnikom skupaj z življenjem tukajšnjih ljudi, je bil rojen 21. aprila 1909 leta v Starem trgu pri Ložu.
Ob 100-letnici rojstva tega velikega človeka slovenskega slikarstva je bila dobrodošla spodbuda ravnateljice Osnovne šole Notranjski odred Cerknica s podružnicama 11. maj v Grahovem in Maksim Gaspari v Begunjah, Marije Braniselj, da v šolskem letu 2009/10 s celoletnim projektom z različnimi dejavnostmi, vsebinsko povezanimi s šolskimi predmeti, saj so bili ciljna skupina učenci od 1. do 9. razreda, učitelji, starši in posredno širša skupnost, počastimo njegov spomin. Lojze Perko je bil zelo cerkniški človek. Nenazadnje je med leti 1968 in 1980, ko je junija umrl za posledicami prometne nesreče, stalno prebival v bivši mežnariji pri Sv. Lovrencu v Dolenji vasi pri Cerknici in ravno v tem času razvil svojo izredno likovno dejavnost. Na ta način je pustil med tukajšnjimi ljudmi svoj umetniški pečat in nepozabnost, saj njegova dela krasijo stene prenekaterih domov in javnih ustanov. Zato je še kako verjeti anekdoti, ko si je mlad umetnik postavil na obrežje Cerkniškega jezera slikarsko stojalo in slikal, slikal …, okrog njega pa je hodil domačin, ga dolgo opazoval, nazadnje pa le dejal: „Nikar se ne trudite tako, saj je že Perko vse namalal!“
Življenje slikarja Lojzeta Perka spoznavam skozi njegova dela in pripovedovanja ljudi. Od dne, ko sem se prvič zazrl v te slike, prelistal monografijo in na slovenski televiziji videl o njem film, čutim do tega človeka veliko spoštovanje. Nedvomno, bil je boem svojega časa, morda zato za koga tudi posebnež, v resnici pa samo človek, ki je živel, in tako tudi vsakodnevno živel za umetnost. Morda se motim, pa vendarle, kot učitelj likovne vzgoje in slikar v njegovih slikah vidim tehniko, ki je lastna samo njemu. Upal bi si celo trditi, da je ta slikarski pristop na slovenskem edinstven. Perkov! Na videz, na prvi pogled grobe, hitre poteze čopiča, če gledaš te slike od blizu, toda, ko se od njih oddaljuješ, šele prav zaživijo v svoji prepričljivi lepoti. Redki to zmorejo …
Poezijo krajine in ljudi berem in globoko začutim v teh likovnih delih.
Pripovedovali so mi, koliko je bil Lojze kot slikar med ljudmi. Peš ali z mopedom, vedno drugače prebarvanim, s slikarskim stojalom in potrebščinami, so ga videvali ob potoku in na poteh po Dolenji vasi, med kmeti na njivah in travnikih Cerkniškega polja, ustvarjalno zasanjanega ob Cerkniškem jezeru, zazrtega proti Snežniku v Loški dolini … Lahko bi rekli, da je bil ljudski slikar, umetnik, ki je sicer tudi ustvarjal v ateljeju, veliko več pa je bil v naravi, tam, kjer so motivi, barve in svetlobe, utrip krajine in njenih ljudi, najbolj pravi in resnični.
Malo je še danes realističnih slikarjev, ki tako delajo in živijo. Fotografija ob slikarskem stojalu v toplem ateljeju pač omogoča in daje današnjemu „sodobnemu“ umetniku drugačne ustvarjalne možnosti, izgubljena pa je zaradi tega morda pristnost „umetniškega“ sobivanja s preprostimi ljudmi, ki ne najdejo vedno poti do galerij in likovnih delavnic.
Samo takšen, „ljudski“, je lahko Lojze Perko ljudem ostal toliko v spominu; in osnovni namen ter cilj našega projekta na Osnovni šoli Cerknica s podružnicama je bil, ta spomin še nadgraditi in ga s tem približati najmlajšim šolajočim se generacijam. Da so učenci spoznali njegovo slikarstvo kot izvirne umetniške dokumente tistega časa, še danes pomembne in lepe prav tako za Notranjsko kot za Slovenijo. Da so raziskovali skozi intervjuje z ljudmi, ki so umetnika osebno poznali, njegovo življenje, kakor življenje notranjskega človeka v takratnem, vendarle še ne tako oddaljenem času, in izsledke izdali v pričujoči biltenski ter časopisni obliki šolskega glasila Žabica. Da so slikali in risali motive, ki so bili blizu temu slikarju, seveda v posodobljeni, današnjemu času bližji obliki, in sodelovali v spoznavnih razgovorih z akademskimi in ljubiteljskimi likovniki s širšega cerkniškega območja. Izdelali so še večji plakat, sliki z motivom Cerkniškega jezera z napisom Lojze Perko ob 100-letnici rojstva za šolski hodnik, temu prav tu dodali še miselni vzorec o vseh dejavnostih tega projekta, in 21. aprila pripravili zaključno prireditev v Kulturnem domu v Cerknici.
Naj zaključim z anekdoto, ki se je morda na podoben način zgodila celo večkrat, ko se je Lojze nenadoma sredi živahne družbe v gostilni ali v svojem ateljeju, zagledal v nekoga od prisotnih: „Mejduš, kakšen ksiht!“; in že segel po skicirnem bloku ter svinčniku.
Milan Vošank
ZAKLJUČNE MISLI
O Lojzetu Perku, sicer akademskemu slikarju, pa vendar tako ljudskemu in povezanemu z notranjsko pokrajino in ljudmi, je malo zapisanega. Morda ga tudi zato premalo poznamo, včasih se zdi, da tudi premalo cenimo. Umetnikovo življenje smo ob stoletnici rojstva na naši šoli spoznavali skozi njegova dela in pripovedovanje ljudi ter z vsako njegovo sliko ali risbo, vsako izrečeno besedo naših gostov, vsako fotografijo, na kateri smo ga prepoznali, ali pismom, ki ga je napisal, bolj spoštovali njegovo zapuščino in prepoznali veličino njegovega umetniškega ustvarjanja in njegove človeške plati. Lojze Perko je pustil med številnimi Notranjci zanimive anekdote, zgodbe in spomine. Nekateri od njih so nam o njem pripovedovali z nasmeškom na obrazu, z zamišljenim pogledom, zazrtim v daljavo, nekateri tudi s solzami v očeh. Njihove pripovedi so dragocene. Da bi jih ohranili in da bi njegovo življenje približali mlajšim generacijam, smo jih zapisali.
Ob zaključku projekta bi se rada zahvalila vsem sodelujočim, ki so si vzeli čas in posvetili svoje znanje ter voljo, da smo projekt uspešno pripeljali do konca. Zahvaljujem se tako zaposlenim na Osnovni šoli Notranjski odred Cerknica in učencem šole, kot tudi zunanjim sodelavcem, krajanom in notranjskim umetnikom.
Marija Braniselj, ravnateljica